Pojdi na vsebino

Barijev klorid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Barijev klorid
Imena
Druga imena
barijev diklorid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.030.704
EC število
  • 233-788-1
RTECS število
  • CQ8750000 (anhidrid)
    CQ8751000 (dihidrat)
UNII
UN število 1564
  • InChI=1S/Ba.2ClH/h;2*1H/q+2;;/p-2
    Key: WDIHJSXYQDMJHN-UHFFFAOYSA-L
  • InChI=1/Ba.2ClH/h;2*1H/q+2;;/p-2
    Key: WDIHJSXYQDMJHN-NUQVWONBAL
  • [Ba+2].[Cl-].[Cl-]
Lastnosti
BaCl2
Molska masa 208.23 g/mol (anhidrid)
244.26 g/mol (dihidrat)
Videz bela trdnina
Gostota 3.856 g/cm3 (anhydrous)
3.0979 g/cm3 (dihydrate)
Tališče 962 °C (1.764 °F; 1.235 K) (960 °C, dihydrate)
Vrelišče 1.560 °C (2.840 °F; 1.830 K)
31.2 g/100 mL (0 °C)
35.8 g/100 mL (20 °C)
59.4 g/100 mL (100 °C)
Topnost topen v metanolu, netopen v etanolu in etil acetatu[1]
Magnetna občutljivost -72.6·10−6 cm3/mol
Struktura
Kristalna struktura ortogonalna (anhidrid)
monoklinska (dihidrat)
Koordinacijska
geometrija
7-9
Termokemija
−858.56 kJ/mol
Nevarnosti
Glavne nevarnosti strupen ob zaužitju
Varnostni list NIH BaCl
GHS piktogrami GHS06: Strupeno
Opozorilna beseda Pozor
H301, H332
P261, P264, P270, P271, P301+310, P304+312, P304+340, P312, P321, P330, P405, P501
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 3: Short exposure could cause serious temporary or residual injury. E.g. chlorine gasReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no code
0
3
0
Plamenišče nevnetljiv
Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC):
78 mg/kg (podgana, oralno)
50 mg/kg (morski prašiček, oralno)[3]
112 mg Ba/kg (kunec, oralno)
59 mg Ba/kg (pes, oralno)
46 mg Ba/kg (miš, oralno)[3]
NIOSH (ZDA varnostne meje):
PEL (Dopustno)
TWA 0.5 mg/m3[2]
REL (Priporočeno)
TWA 0.5 mg/m3[2]
IDLH (Takojšnja nevarnost)
50 mg/m3[2]
Sorodne snovi
Drugi anioni barijev fluorid
barijev bromid
barijev jodid
Drugi kationi berilijev klorid
magnesijev klorid
kalcijev klorid
stroncijev klorid
radijev klorid
svinčev klorid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Barijev klorid je anorganska spojina s formulo BaCl2. To je ena izmed najpomembnejših vodotopnih barijevih soli. Podobno kot večina barijevih soli je bele barve, strupena in daje rumenozeleno barvo plamenu. V manjših količinah jo uporabljajo v kemiji in industriji.[4]

Struktura in lastnosti

[uredi | uredi kodo]

BaCl2 kristalizira v dveh oblikah (je polimorfna). Ena ima kubično fluoritno strukturo, druga pa ortorombsko, podobno kot svinčev klorid. Obe obliki ustrezata preferenci velikega iona Ba2+ za koordinacijska števila nad šest.[5] V fluoritni strukturi je njegovo koordinacijsko število 8,[6] v ortorombski pa 9.[7] Ko je slednja podvržena tlakom 7–10 GPa, se pretvori v tretjo, monoklinsko obliko s koordinacijskim številom 10.[8]

BaCl2 se v vodni raztopini obnaša kot preprosta sol; v vodi je 1:2 elektrolit, raztopina ima nevtralen pH. S sulfatnim ionom reagira in tvori gosto belo oborino barijevega sulfata.

Ba2+ + SO42− → BaSO4

Oksalat sproži podobno reakcijo:

Ba2+ + C2O42−BaC2O4

V zmesi z natrijevim hidroksidom da dihidroksid, ki je zmerno topen v vodi.

Sinteza

[uredi | uredi kodo]

Industrijsko ga pripravljajo z dvostopenjsko reakcijo iz barita (barijevega sulfata):[9]

BaSO4 + 4 C → BaS + 4 CO

Prvi korak zahteva visoke temperature.

BaS + 2 HCl → BaCl2 + H2S

Namesto HCl se lahko uporablja klor.[4]

Načeloma ga lahko dobimo tudi iz barijevega hidroksida ali barijevega karbonata. Ti bazični soli reagirata s klorovodikovo kislino, nastane hidriran barijev klorid.

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Kljub dostopnosti in nizki ceni je uporaba omejena. Industrijsko ga uporabljajo predvsem za čiščenje jedke slanice, v manjši meri pa za proizvodnjo soli za toplotno obdelavo jekla.[4] Poleg tega barijeve spojine uporabljajo v pirotehniki za svetlobne učinke. Kombinacija barijevega nitrata in polivinilklorida ob gorenju slednjega sprošča barijev klorid, ki obarva plamen zeleno.[10]

Uporabnost omejuje dejstvo, da je močno strupen, podobno kot ostale vodotopne barijeve soli.[11] Draži oči, kožo in dihala. Lahko deluje tudi na osrednje živčevje in mišice, kar povzroči srčno aritmijo in paralizo. Izpostavljenost lahko povzroči tudi smrt.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Handbook of Chemistry and Physics (71. izd.). Ann Arbor, Michigan: CRC Press. 1990.
  2. 2,0 2,1 2,2 NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. »#0045«. National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
  3. 3,0 3,1 »Barium (soluble compounds, as Ba)«. Immediately Dangerous to Life and Health Concentrations (IDLH). National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
  4. 4,0 4,1 4,2 Kresse, Robert; Baudis, Ulrich; Jäger, Paul; Riechers, H. Hermann; Wagner, Heinz; Winkler, Jocher; Wolf, Hans Uwe (2007). »Barium and Barium Compounds«. V Ullman, Franz (ur.). Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH. doi:10.1002/14356007.a03_325.pub2. ISBN 978-3527306732.
  5. Wells, A. F. (1984). Structural Inorganic Chemistry. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-855370-6.
  6. Haase, A.; Brauer, G. (1978). »Hydratstufen und Kristallstrukturen von Bariumchlorid«. Z. anorg. allg. Chem. 441: 181–195. doi:10.1002/zaac.19784410120.
  7. Brackett, E. B.; Brackett, T. E.; Sass, R. L. (1963). »The Crystal Structures of Barium Chloride, Barium Bromide, and Barium Iodide«. J. Phys. Chem. 67 (10): 2132. doi:10.1021/j100804a038.
  8. Léger, J. M.; Haines, J.; Atouf, A. (1995). »The Post-Cotunnite Phase in BaCl2, BaBr2 and BaI2 under High Pressure«. J. Appl. Cryst. 28 (4): 416. doi:10.1107/S0021889895001580.
  9. Greenwood, Norman N.; Earnshaw, Alan (1997). Chemistry of the Elements (2. izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 978-0-08-037941-8.
  10. Sabatini, Jesse J.; Poret, Jay C.; Broad, Russell N. (2011). »Boron Carbide as a Barium-Free Green Light Emitter and Burn-Rate Modifier in Pyrotechnics«. Angewandte Chemie International Edition. 50 (20): 4624–4626. doi:10.1002/anie.201007827.
  11. The Merck Index (7. izd.). Rahway, New Jersey: Merck & Co. 1960.